Sodelovanje sovjetskih ‘prostovoljnih’ tankovskih enot v španski državljanski vojni je bilo odločilno pri oblikovanju sovjetskih zasnov tankov za drugo svetovno vojno. Sovjetski tanki so prevladovali nad tujimi tekmeci v Španiji zaradi svoje ognjene moči, vendar so zaradi tankega oklepa, ki je bil skupen večini tankov tistega obdobja, postali ranljivi za nove vlečne protitankovske topove, ki so bili dobavljeni pehotnim enotam. Ta ugotovitev je neposredno vodila do nove generacije sovjetskih tankov. Leta 1939 sta bila najštevilnejša modela sovjetskih tankov lahki tank T-26 in serija hitrih tankov BT. Na predvečer druge svetovne vojne je imela Rdeča armada okoli 8.500 T-26 vseh različic. T-26 je bil počasni lahki tank, namenjen podpori pehote, ki je bil prvotno zasnovan tako, da je držal korak z vojaki na tleh. Tanki BT so bili hitri lahki tanki, zasnovani za boj proti drugim tankom, ne pa tudi proti pehoti. Oba sta bila tanko oklepljena, odporna proti osebnemu orožju, vendar ne protitankovskim puškam in 37 mm protitankovskim topom, in njuni motorji na bencinski pogon (ki so se v tistih časih običajno uporabljali v tankih po vsem svetu) so lahko izbruhnili “ob najmanjša provokacija.” [17] Začel se je razvoj različnih modelov tankov za iskanje zamenjave, kot npr. lahki tank T-50, ki naj bi nadomestil pehotni tank T-26. V predvojnem načrtovanju naj bi T-50 postal najštevilčnejši sovjetski tank, ki bo deloval skupaj z lahkim tankom BT. Sofisticirani T-50 je bil razvit ob upoštevanju izkušenj, pridobljenih v zimski vojni in sovjetskih preizkusih nemškega tanka Panzer III. Toda zaradi tehničnih težav je bilo izdelanih le 69 tankov T-50 (od tega le 48 oboroženih), nadomestili pa so ga veliko enostavnejši lahki tanki T-60. Medtem je bila zasnovana zamenjava za lahke tanke BT, ki bi se razvila v zelo zmogljiv in ekonomičen srednji tank T-34.